Vsak dan te vidim, vsak dan te gledam, pa te ne poznam, ker le oklep gledam. Ničesar nimam ti povedati, saj sploh te ne poznam, pa vendar si me pričel živcirati, govorico tvojega telesa poznam. Beseda tvoja je prijazna, ton glasu je rezek, pogled ledeno mrzel, duša pa kot kalna reka. Ob tebi me mrazi, kri moja ledeni, moje pokajo kosti, ko mraz se v njih krivi. Tvoje duše sonce ne pogreje, samo kovina iz nje sije, človek tak, Robot se imenuje, ki le za imetje svoje se bojuje. Ana Nuša
#Poezija
Kovinski človek
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Jože, hvala za komentar. Da, poznam kar nekaj takih "uspešnih" ljudi. Dali so mi idejo za pesem. Če sam nisi iz iste kovine, je težko delati z njimi. Tvoja pesem Vrtnica je osvežujoča, dehteča roža med boj žalostnimi pesmicami ta teden na tem portalu. Meni so ta teden uspevale tudi same depresivne pesmi. Sem ji kar pospravila v kot.Tudi bolj vesele bodo še prišle.
Lepo pozdravljen Jože k.
Ana Nuša
Saj je tudi z menoj enako, še vedno sem pod vtisom nekega hudega dogodka, ki sem mu bil priča.Na srečo se je končalo v redu.Potem pa pišem temu primerno, nakako mi odleže...
Lep pozdrav !
jože.k
Če moje mnenje kaj velja, lahko izrazim, da mi je pesmica ugajala.Pehanje za denarjem, materjalnimi dobrinami nas je spremenilo, preprosto razčlovečeni smo, ko notranjost človeka tehtnica prevesila v materjani status, v vzvišenost, brezčutnost do so človeka.
Lep pozdrav !
jože.k
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Človekove pravice
