Človeček

Tako majhen, vendar ni, le drugi hočejo takšnega, človečka, ki je pričakoval, upal v zakone, ki postajajo, so že postali blede črke. Ima pravico do dela, plačila, svetle prihodnosti, življenja, vse pa se spreminja v moro, ko roti, joče, želi kar mu pripada, a njegove solze topijo le kamen. Za te solze je neobčutljivo srce, srce tistih, ki jim je namenjeno, saj imajo človečka za predmet, za igračko, sprenevedanje, za igro, z njegovo usodo, prihodnostjo. Naj toži za izplačilo, tisto kar mu gre, pripada, za žulje od dela, s praznim želodcem, ga puščajo v negotovosti. Se bo že znašel kot so se oni. Toda teh človečkov je vedno več, se spreminjajo v človeka, človek pa v človečka, ki bo sam jedel drobtinice, obdanim z njemu lepimi spomini.