Oči polne peska

Čeprav sem v svoji sivi sobi, vseeno slišim capljajoče korake. Odhajaš v jesen, v moji glavi se vrtijo črno-beli filmi. Odhajaš v deževno jesen, v mojemu skrivališču puščaš sledove zime. V moji duši joka otrok, glas volka me prešine. V daljavi spet je vse črno na belem. Vračajo se leta 1969, to je pred letom za Trst. Stojim pokončno na robu 47. stopnice, naprej me vleče težek kot kamen pramen tvojih las. Pustil sledi v moji je - 30°C ledeni duši, dokler se svet obrača na mojo dlan. Ostala je samo rdeča roža v obzorju meglene mrene, dolgo krasila bi taverno, če umetna bi bila. Če žalostne vile bi jo zalile s solzami svojimi, ko bi prebrale moje spomine. Kaj naj rečem prijatelju, ki stoji na ladji? Ki se potaplja z 100 tisočimi modrimi ljudmi, krat štiri, ki ne bodo kmalu mastni okrog ust. Žejni a toliko je vode ter preveč gnilega časa. Demo-kreacija ali bolje rečeno demo potop, ni nam daleč Grčijaaa, Španijaaa… Kje je obljubljena Švica? Menjalnice imamo kar na cesti. Za prvi maj nič ti ne bom dal, samo rdeči nagelj na obrabljeni dlan . Kaj drugega ti ne bom dal. Kaj bo ostalo nam? Potem se bom odpeljal po izrečeno votlih besedah, nešteto krat ponovljenih, a vas bom pustil z polnimi očmi peska.