Pismo prihodnosti

Veliko steno na obrobju vesolja vsakdo varuje, da bo cepil smrtnost z nesmrtnostjo. Kot hrček v kletki se boji teme in se veseli luči in koščka kruha. Nikoli ne more doumeti v svojem celičnem sistemu zakaj je imel razbita kolena in zakaj mu postajajo kosti bolj krhke in neprožne. Ko mu opeša vid, spregleda in spozna, da ga še niso dosegle zvezde s svojim duhovnim telesom in mu iz svetega naročja podarile z dragimi kamni nesmrtnosti okovan oltar: večno resnico o padanju noči v jutro, o rojevanju in umiranju, da bi spoznal duhovni laboratorij, topilnico svoje zavesti, eter svoje duše, da bi z brezbavrno mililno lahko vstopil v drevo španskega bezga in napisal pismo prihodnosti ob svoji dopolnjenosti, ko bi vihrajoč skozi življenje morda videl tiste mlinske kamne, ki mešajo veter z vodo in vlečejo v globine, ki ji še ni nihče dosegel. Svetloba še vedno piše zgodbo na mojo kožo o korenu mišljenja in novo rojeni ideali bodo postali vlažna moka, iz katere bo vzhajal kruh in jaz in ti bova žarela v semenu pšeničnega polja osvobojena na minljivo in kočno, sposobna živeti v neumrljivem stanju najnih otrok kot voda, ki poganja.