Pisk

Vstopil je na vlak prihodnosti in prisluhnil žvižgajočemu pisku, ki ga z vsakim novim trenutkom opozarja na izstop. Na postaji upanja sreča le uteho in slo po apnencu. Osvobodil se je živalske govorice s kemičnim svinčnikom v roki in se prepustil čudenju dosežka z uporom realnosti na odziv živali, dvignjen med lastne izkušnje, s peljanim olajšanjem v daljave, ki ga spominja na čredo. Preneša protitežnostno funkcijo deviške ekologije vesolja s skoraj fizičnimi čustvi živali, z alegorijo polčloveka z Bogom, Ko se nagne s pogledom čez rob skrivnosti, v njem prepeva v duetu dobro in zlo, duhovno in čredno. Tedaj z belo barvo kot jogurt naredi krog okoli sebe, da ne bi prestopil nazaj v strasti, ki se umirjajo v njem. Ostaja v sebi za zaveso nature, priprt pod vekami, za mogočnimi lučmi, z breskončnim pogajanjem z vesoljno dušo, z gibajočimi vretenci, odhajajoč med sanje - členar, pol bitje, pol snov, dionizično vznesen iz duha gongov tišine, z bremeni glasov na ramenih. V vrtincih zavrtenemu popotniku nebo dodaja vsakodnevno hrano z dodatki šepetajočih svetlobnih luči, z nasmeški molitve odznotraj. Na železniškem tiru mu zadošča le pisk tistega, ki ga ni nikoli srečal.