Oda domovini

Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina, in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov, udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi, mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik in moje oko nad njim boža stare vasice, Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja, medtem ko se moja ljubezen vrašča vate. Kako udobno se počutim na tvojem ležišču zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov, ko pa si s svojo grudo tako priraščena name. Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame, me obsipaš z nežnostmi materine roke in občutjem globoko starševske ljubezni. Kakor dobra mati si, ki mi poješ himno prijateljstva in vzajemnega sožitja med ljudmi, kot lahka perjanica mi ogrevaš srce in jaz čutim vlažnost tvojega toplega diha, v globinah tvoje mehke domače govorice čutim, da nisem sama in edino drevo. V tvojem objemu o domovina, je veliko tišine in tistega notranjega miru, ki se je naselil v tebi po spranih madežih krvi in tvoje nesreče. Tvoje utrujeno življenje se je spočilo v meni in izjokalo v mojih prsih vse tvoje brate in sestre. Zmagoslavje je utonilo v glasovih mrtvih in jaz sem ostala njih bolečina na tvojem ležišču. Na tvojem ognjišču izgorevam kot stari goreči hrast in plamen žari v oglju prijateljstva med ljudmi. Kako ognjena je še reka Soča, ki izpira tvoje telo in kri bratov odnaša v meni tuja svetovna morja in se vrača prečiščena v svojem deviškem oblačilu v tvoje naročje o domovina. Kako zadihani so tvoji mrtvi sinovi, ki sanjajo o grobu v tvoji zemlji in njihovo hrepenenje te zlati z zvezdnim prahom. Dan za dnem se vračam v globoki spanec tvoje ljubezni in ti si mi draga, najdražja. Si moje veliko upanje, da boš na svojih rodovitnih poljih med zelenimi plameni rojevala sinove in hčere, ki se bodo ljubili med seboj, in ko bodo na tvoj oltar položili odpuščanje in spravo med ljudmi, boš žarela s svojim škrlatnim oblačilom kot svetinja prihodnosti mojega naroda.