#Poezija

Novo rojstvo

Mirjana Gabrovec1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Tresla so se tla, zidove rušili orkani, paralo se nebo, prostor v poplavi, udarila je strela, vse je gorelo, padala je toča, v krikih donelo. Brezglavo bežiš, iščeš zatočišče, sam si, nihče te ne išče, moliš, da mora bi se končala, v drug prostor, čas te poslala. Iščeš smisel življenja, a tega ni, zakaj sem rojen, zakaj se trpi? izgubljaš bitko, želiš se predati, še v istem trenutku za vedno zaspati. Utrip se umirja, telo se hladi, počasi poslavljaš se od tam kjer si, še preden dokončno uspeš dati slovo, toplina v prsih, ljubezen oživlja telo. Osvobojen vse teže, odvečnih strahov, ljubezen varno pripeljal si domov, srce ti bije z njeno pomočjo, v hvaležnosti nikdar ne pozabi to.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Kar je v tebi mojega