#Poezija

Nisem

Tatjana1 min branja
Deli zgodbo

Med pernatimi prsti sem začutila zamrznjeni čas in videla polno človeških oči v mlačnih in nedoločnih odzivih, da sem jim rekla: Nisem! Nisem v času, ki riše jim obraz, času, ki me zamuja in se naslanja nanje brez mojih oči, razdeljen, odsoten in tesnoben v vetru in dežju dogodkov. Nisem ob budilki, ki šteje čas in me noče zbuditi, mi privesti čas bliže očem. V rotečem izzvenevanju mojih vprašanj sem, zakaj me čas noče vzeti s seboj v nebo, poleteti s ptico v oddaljeni zenit, kjer se poveča pogled. Naj srce mi moje pove, kam naj me odnese, kje zame prostor je, kje čaka me moj čas, da vstopim v stanje, ki ga nosim v sebi. Odsotnosti in vračanja ni.

Na isto temo
Prejšnji članek na to temo

Nevidna sreča

1 min branja
Komentarji

Komentarji

2 komentarja

Ljuba

Tatjana, tole pesem je zelo lepo brati, vsaka analiza pa bi le izničila njeno lepoto!
A verjetno govoriš v njej o svoji duši, ki hrepeni po svojem pravem domu?!

Lep in uspešen dan in vse dobro ti želim

Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com



Tatjana
Vstopiti v stanje, ki ga nosimo v sebi, pomeni živeti v zavesti časa. Čas je nepretrgan proces, zareze in mejniki naj bi pomenili prelomice časov, vendar te delajo šele zgodovinarji ali človek, ki piše svoje spomine. Čas, ki spremlja zgodovino in čas, ki uravnava človeka sta lahko subjektivno različna. Tu pa pride po mojem mnenju najbolj do izraza relativnost, ki zarisuje točko iz katere gledaš na čas. Človek je lahko v nenehni hoji pred samim seboj, to pa pomeni, da ne živi povsem v času, za njim lahko zaostaja ali pa ga lahko prehiteva. Zgodovina postavlja mejnike med posameznimi veki, človek pa postavlja mejnike med posameznimi zorenji. Kakšna čudna hkratnost se lahko dogaja na lestvici zaporedja časov tako v družbah, kot med posamezniki. Družbe so na stopnjah vse od kresilnega kamna, vžigalic in pošiljanja raket v vesolje. Kaj pa človek? ki je nenehno eksponiran času in njegovim vplivom in ustvarja čas vse od popolnega razčlovečenja do popolnega učovečenja samega sebe. Ali je lahko človekovo mišljenje sinhrono z mišljenjem družbene zavesti, z miti preteklosti in utopijo prihodnosti. Časa ni mogoče kvalitativno poenotiti z njegovim razponom ur, dnevov ali stoletij. Kje je človek, ki nenehno gleda svoje sledi, ki se zabrisujejo za njim in čas ustvarja nove sledi? Da draga Ljuba, pravi dom časa je v tvoji duši, tam je tvoj čas doma. Sistemi, ki jih čas ustvarja ne uspevajo prav, zato si človek ustvari v duši svoj sistem časa, ki kritično presoja in vrednoti svojo prehojeno pot. To so tiste sledi, o katerih govorim v svoji pesmi.

Lep pozdrav

Tatjana