Jaz bi letela, veselje ujela, srečo zadela, ob toploti se grela - kot če bi tebe objela! Jaz bi se smejala, se z ritmom igrala, toplo roko držala, se ljubezni predala - jaz bi s tabo plesala! Jaz bi spokojnost čutila, se z mirom pokrila, srce v tišino ovila, dušo v veri izlila - kot da s teboj bi molila! S tabo govorim lahko, ko imava sto novih zgodb ali ko tišina prekrije nebo. In s tabo hodim srečna, če prideva na konec poti ali če se zdi nama še večna. S teboj čutim življenje in ga preprosto častim, hvala, ker lahko vsak dan kot praznik v ljubezni s tabo slavim.
#Poezija
Nevidna sreča
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Punčka iz cunj
Komentarji
2 komentarja
Ja, ja - kje so tista čudovita mlada leta, polna ljubezenskega zanosa, razigranosti in globoke sreče?!
Zadrži to stanje čimdlje! A vedi, da je tudi ljubezen le proces, ki se nenehno spreminja v nove in nove oblike, a še vedno ostaja ljubezen.
Kajti tudi trpljenje in sovraštvo sta neke vrste ljubezen - le druga stran "kovanca" pač!
Dostikrat ni hujšega, kot če se zgodi,
da se vroča želja v resničnost spremeni!
Na koncu vseh koncev napak morda sploh ni?!
Človek se nikoli ne odloči narobe!
Sprejemati dogodke le se nauči,
ki vodijo do zrele notranje podobe!?
Naj te v življenju nenehno spremlja ljubezen!
Ljuba Žerovc
http://www.modrostizbrane.com
Lep pozdravček :)