Mir konca

V ogledalu, daleč tam zadaj, vidim veter kako boža mrtve trave, on umira, ki je zadnji in pesem smrti poje, ve, da to je konec. Zdaj na zimo moral bi za soncem, pa ne gre nikamor, zmore le še tu ležati, peti, smrti v svate, da bo duša lažja. To je čas, ko je prepozno, le za spravo še ostane nekaj kapljic, v vesolju morije. Večne poljane miru.