Brez zlatnikov

Nogi, ki ne najdeta počitka, stojita na sredi sveta v prostoru zevajoče praznine, v prastanju, kjer je začenjal nastajati prasvet, iz katerega se nogi premakneta in morda najdeta tla, koder bo shodil duh z novo iznajdbo namesto denarja. Morda postane prijazno vezenje z zlatimi nitmi mišljenja, plavajočega v vrvežu plesa, sposobnega se še naprej premikati v prostor brezprizivne samovladnosti, iz katerega se bo človek dvignil v sinje eterske višine, z akvarelno barvitostjo nasmeha, ki postane samo ljubezen, tista neskončna mnogoterost razsvetljenega jaza, tisto spleteno človeško čustvo, brez zob, ki jim pravimo denar.