#Poezija

Absolut

Tatjana1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

V tem v korenine presekanem času, v tem v korenine prastarih kultur presekanem drevesu sem slišala šumenje mrtvega vetra, ki je odnašal cvetni prah s seboj. V vsaki tvoji roki lahko zraste manjše drevo tvoje nepopolnosti. Z vsakim premikom koraka v prostor, ki ga zaseda čas, lahko iščeš hodnike in ključe svoje določenosti. Z vsakim korakom lahko stopiš v novi čas, prek mostu starega. Čez prazen prostor s korakom čez jarek brez svojih korenin ne moreš stopiti z obliko praznine in spodrezanih nog. Slišala sem šumenje oživljenga vetra, ki je prinašal pelod za menoj in poganjal korak v čas brezobličnih popolnosti. Ne sekaj korenin človeški kulturi, ne obrezuj s škarjami duha absolutu, ne omejuj ga s svojo naravo. Ne žagaj veje drevesu, na kateri poje ptič, ne pripisuj svoji naravi modrosti neskončnosti z odstiranjem odgovorov svoje končnosti. …o0o…

Skupnost Pozitivk

Komentarji

0

Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.

Prejšnji članek na to temo

Bovec