Bovec

Šelestijo listi tihoten mir, sem in tja vetrič jih nosi, korenine srkajo Soče izvir, Bovec se kiti zelen v jutranji rosi. Po sklalovju drsijo plazovi luči, v dolino pred hišna pročelja nevest, na oknih cvetje rdeče rdi, kakor lica zalih bovških deklet. Gozdovje porašča kamen davnine. Kraljestvo gora. O, Kanin mogočen! Šumenje hoste sega v višine, v nebo macesen raste odločen. Osemsto let tu župnija stoji, s cerkvico sredi prelepe krajine, ob njej se kraj razvija, živi, skupaj z vasmi soške doline. V tratah čriček tke vezenino, Bilke trave v snu valovijo. Log podarja sončno zlatnino – mir ljudem, da v sožitju živijo. Gnezda lastovke pod streho imajo, ko vračajo se k prijaznim ljudem, v košatih drevesih ptice žgolijo, tu srečo najdeš, če hočeš, v vsem. …o0o…