Vračamo se v rožnato modrino

Premikamo se skozi snov. V satovje vesolja. Potujemo med zvezdami in temo. S povečano energijo delcev na poti. Ponižno polzimo proti rdečemu, kjer se iz darežljivih rok in ugaslih zarij rojeva novo življenje. Valovne fronte modrine. Trki svinčenih jonov. Vsa sem ožarjena z nevidnim. Vračamo se v rožnato modrino. V sanje k izviru, k spečim barvam neba, ki vedo za svoje upepeljeno življenje. Medtem na velikem hadronskem trkalniku LHC v Cernu obujajo ugasle sanje. Se prižiga modrina, v ptičjem perju luč. Tišina rož na velikih planjavah razpok. Darila jutranjih zarji. Med jatami svinčenih snovi se mi zvezde smejijo v očeh. Človek. Um. Razum. Poplava besed v obroču prevodnih magnetov. Kot ljubimca potujeta s svetlobno hitrostjo. Ljubezen je kot trkalnik. Vse si je tako podobno! Tu in tam. Vsi smo iz iste snovi. www.tatjana-malec.si