Fizika

Prostranstva molka. Um. Zadrhtijo gmote kamnitih rok. Na previsu skalnega grebena visi gluha ura. Na koncu svetla točka nad temo žrelo velikega Titana. Ločijo jo vrata z bakrovim tolkalom. In lino v obliki budnega stražarjevega očesa. Molk izrisuje novo podobo. Utrujeni od udarcev glasov so bili utišani. Vesolje govori molče. Potiho v številnih jezikih. Univerzum porok neizrekljivega. Nič ne more zatajiti. Zna se izraziti v svojem jeziku. Človeku posodi svoj glas. Svoje telo. Vesolje ostaja zaklenjena celota. Razklene se le v projekciji realnosti svojega širjenja v brezkončne razdalje. Pozna tramontano, maestral in vihar. Vetrove, ki prihajajo z morja in se ustavijo na skalnem obrežju zadržanega diha v krvavem metežu sončnega zatona. Fizika je izostrila robove, poskrbela za razlet snovi in ponovno sestavo planetarnega sistema. Vse se vrača in vzpostavlja v stanje rojstva in življenja v brezčasju. Vesolje ima svoj večni ljubezenski ples in modri dirigentov kazalec v roki. www.tatjana-malec.si