Življenje je dolgo, tako dolgo. Če ne bi bilo koledarja, ljudje ne bi mislili na štetje dni, pozabili bi leta in ne bi vedeli za svojo starost. Na prehojenih poteh bi našli samo še mejnike spomina. Mnogo sprejme spomin z natančnostjo kamere: obraz nekega človeka, obris pokrajine, vonj cvetice, okus jedi. To ostane neizbrisno, posebno, če je bilo s tem povezano neko doživetje, ki te je dvignilo iz sivine enoličnosti, kakršno tke vsakdanjost, s katero smo obdani. A tudi popolnoma ostre slike sčasoma porumenijo, podrobnosti se zabrišejo. Kaj končno ostane spominu?
#Poezija
Kaj ostane spominu?
Skupnost Pozitivk
Komentarji
5Kako občuteno si to napisala, Desiree. Kar zamislila sem se in še sama začela brskati po spominu. Nekatere slike so žive, druge že malo ovite v meglico, a še vedno lepe. Saj to je tisto, najraje se spominjamo samo lepih slik. Da si potolažimo dušo.
Lep večer!
Louise
Hvala Franci, ker si spet obstal ob moji pesmi in še bolj za tvojo dodano pesem, ki tako lepo odgovarja na moj zadnji verz. Sila si!
Pozdrav,
Desiree
Za najino slovo,
z roko pomahni,
odidi že,
in mene pusti
z žalostjo
v srcu...duši,
dovoli, da svet moj zalije
val teme....
Vse lepo, Desiree!
Če bi se spomini izrisali v barvah, kar se na nek način, bi bila ta mavrična sled časa nekaj čudovita, polna lepih barv, pa tudi puščobnih, odbijajoćih. Toda tudi mavrica zbledi, izgine kot nekaj prijetnega, veličastnega.Lepa pesem, misel o spominih !
Prisrčen pozdrav !
jože.k
Desiree, pesmica je vrnitev v sedanji…pretekli čas, v čas, ko se enostavno film zavrti v smer, ki te prisili v spomine, ki se kar sami prebujajo.
Kar je bilo
tvoje, sem vtisnil
v srce……dušo
in vse kar si mi podarila
tistikrat, me nate spominja;
a orumenela je slika tvoja
in tvoj obraz se počasi v megli…
…v duši izgublja,
le vonj po tebi,
ta bo zavedno z mano ostal.
lp, Franci
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Moja dolina...
