Misli se zbirajo v viharni oblak, grozijo mi z močnim gromenjem. Nekje nad menoj se spuščajo v mrak, kot olje na ogenj mojim hrepenenjem. Vest mi skelijo te kaplje skomin, mi pešajo up, ki je prazen. Najbolj boli me prav eden spomin, spomin, ko sva midva narazen. Zakaj, zdaj sprašujem se, zakaj naj bi ljubila me, če nisem pa prav nič drugačen. Zakaj, zdaj sprašujem se, zakaj bi sploh ljubila me, če moj duh je ves črn, temačen.
#Poezija
Misli
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Skrivnostna je človekova duša, polna neznank in nedoločenosti.
Večkrat nihamo med potjo življenja in smrti.
Kako težko je verjeti, da smo ustvarjeni za ljubezen.
Včasih se nam nakopiči toliko stvari...
Duša ječi od strašne bitke med čustvi, idejami, razumom, željami, hrepenenji...
Vse to trpimo v naših telesih, lončenih posodah...
In tega se bolj poredkoma zavemo.
Lepo povedano. Trenutna občutja so včasih precej intenzivna in je treba kdaj kej napisat, besede pa prihajajo na dan brez posebnega truda.
Pozdravljen :)
...zakaj bi ona sploh ljubila te, če je tvoj duh ves črn temačen?
pa ja zato, ker je "mačka", mačke v temnih prostorih zelo dobro vidijo in verjetno v tvoji temi se skriva nekaj neverjetno lepega česar sam ne vidiš ker nimaš njenih oči ;)
LP - Lepa Pesem
hvala, drugač pa zanimivo razmišljanje ja :).
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
V utripu tvojega obstoja
