Temačne sobane, hlad, pajčevina, v kotu skrita slika spomina, preglašajo tišino glasovi samote, na prestolu upanje, da pride pote. Pluje po reki tvojih solza, skriva pred tornadom, ko bes divja, celi si rane na trnjevi poti, sledi klicem v samotni noči. Grmi, občasno strela udari, niti prepad je ne ustavi, globoko vdihne, ovire preskoči, podarja darove, ki s seboj jih nosi. Njen glas prebuja spečo naravo, ljubezen srca odpira sobano, milina v očeh prižiga luči, hlad pred toplino popusti.
#Poezija
Pote prihaja
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Pozdravljena,
prepletene besede tej pesmi so kot venec iz dišečih vrtnic (brez trnjev)
Lep dan
Qi
Prijetno je bilo prebrati, da so se prikradla takšna občutja ob mojem zapisu. Hvala, da si poslal glas, ki sem ga zmogla slišati in občutiti.
Lep pozdrav
Mirjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Brez naslova, samo vzdih
