Sonce sega vsak dan višje, nevihte so prešle, od spanja do spanja, vse je tišje. Začenja se, premika in teče, brsti vse znova, vsako novo pomlad črnino sleče. Prihodnost trenutka, sebe srečna pleše, se vrti, vase ne verjame, žalost moja, večna.
#Poezija
Večna pomlad
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Povezana s soncem
