Imam še odprt dolg,
ki ga še nisem poravnala.
Tako velik je ta moj dolg,
da ne bo nikoli poplačan.
Je z ravnilom podčrtan.
Vse njegove izrise
je premerilo sonce.
So dnevi, ki nimajo
posebnih oznak.
So pa najlepši relief
nagubana mehka luč,
plapolanje ognjev v temi,
toplina, ki ima roke in telo,
zdramitve odznotraj.
Je prostor, ki ločuje od zla.
Zakriva praznino ničevosti.
Neke posebne poteze ima,
morda stanje duha v snovi.
Predstavila se mi je
kot podarjenost življenja,
kot usipanje zlatega prahu,
ki prisluškuje zatišju utripov srca.
Tako širokogrudna je,
da niti vedela ni,
da mi je podarila nočno melono,
da ponoči sanjam in plodim želje.
Sreča je raztresena povsod.
Do zadnjega diha
bom pobirala drobtinice
njenega zlatega hlebca.
