Svetloba teme...

On dan sem srečal sebe. Bil sem v črni obleki, s klobukom na glavi, stal sem na robu brezna, tako nevede, pogled moj je bil brezbarven…neizrazit, zamaknjen, zazrt v daljavo.. temo, tja nekam, v bodočnost. Svetloba teme z neba me je oblivala, mi dajala nek poseben, čaroben videz, ves bled sem bil v obraz, oči so v plamenih mi žarele, v sedanjosti pregrešne, v preteklosti požrešne…nepotešene. Stopil sem do sebe z namenom, da se pogovorim s seboj, da ugotovim dejansko stanje, kaj je z menoj, zakaj sem tukaj, sam s seboj, kje so ostali, so res odpotovali v svet svoj neznan in tam ostali. Vem, ne bo jih več nazaj, sam sem in on z menoj, moj drugi jaz, z njim bom še dolgo, vse do takrat, ko pride čas, ko spet srečal bom nekoga, ki sam je kot jaz, odpotoval bom kot oni pred mano, vede se bom z roba brezna potopil v večno pozabo.