V močvirju ni beneških stebrov,
ki bi podpirali srce in plivkanje duše.
Le spomini na otroštvo so dovolj
drobni, da bilke v vetru valovijo
in dovolijo, da bosi vstopimo mednje.
Otroci se skrijejo v žito in čakajo,
da jih bo sonce poljubilo kot mati.
Razširijo roke in poslušajo dihanje
zemlje, zibanje in trepetanje stebelc
in gledajo modrini neba v oči.
So tiho kot miši, da jih ne odkrijejo.
Stopijo previdno ven in se sramujejo
poležane njive in šele ko pretečejo leta,
opazijo kako sta se pšenično zlato
in vonj po zemlji zalepila nanje.
