W. Shakespeare Soneti

71 Ko umrem, nikar za mano ne žaluj nič delj, kakor bo odklenkal mrkoglasi zvon, ki znal bo, da sem zapustil to globel in zbežal v še nizkotnejšo, v črvji dom. Besede te beroč ne spomni se na roko, ki je pisala: ljubim te tako, da bil bi rad pozabljen, zakopan v misel globoko kot v prst, ne pa s spominom tebe žalostil. Rečem ti – ko te stihe vidiš, jaz pa ilo Morda sem že, naj niti ubogo moje ime ti z ust ne pride več; kot je ugasnilo Moje življenje, naj ljubezen tvoja umre: raje ko da svet gleda tvojo žalost vdano in se ti posmehuje skupaj z mrtvim mano.