Hrasti s svojimi grčastimi
in čokatimi debli so videti,
kakor Kraševci v kmečkih hlačah,
ki so odšli s svojih borjačev
nabirati gobe in brin.
Nekega dne se je na Krasu
razplamtel gozdni požar.
Gasili so ga več dni.
Obiskala sem pogorišče.
Iz tal so moleli zogleneli osamljeni štrclji.
Mlad borov gozdič je v vetru prepeval
žalostinko brinovki, ki je zoglenela.
Tako jokajoče je zapela kraška burja,
da se je kamenje, oblečeno v žalno obleko,
začelo slačiti in se odmikalo s svojo težo
koreninam. Videla sem krpe kraške prsti,
ki so v mukah rojevale zelene brstíke
in si zdravile opekline v duši korenin.
Večina jih še nima lastnih teles,
le spomin in ušesa imajo,
ki prisluškujejo pljuskanju dežja.
Ruj se je poklonil v čast
tej volji do življenja.
www.tatjana-malec.si
