Nikogar ni pred menoj... prvi stopam po tej poti... in nikogar ni za menoj... me nihče ne dohiti... Nikogar ni nad menoj... Bog je samoumeven... in nikogar pod menoj, ker hodim po dnu... In tečejo reke... svojo pot... in letajo ptice po širni modrini... in volk se podi skozi pomladni sprelet... Slišim šepet... in vem, da si tu... ob meni... in slišim kričanje izza meglene gore... ničesar ni... od prej... Sonce sežiga besede na listu in veter odnese izgovorjene besede... tja, daleč...ne vem kje...kam... Dvigam glavo in zakričim v nebo besede so težke... pa saj je vedno tako... in kaj bi se čudil nečemu, kar vem, da je le maya in vse je narobe, kot je vse prav... Ptice v letu skozi modro nebo so tiste, ki vidijo... in vse vedo... v kar pa prepričan sem zase slabo... Pa kaj bi za to, vse je le mojra, ki kaže v smer... začetka do konca in od konca naprej... Reka, ki teče, mi odkriva svoj nauk... nikdar se nikdar se ustavit ne smeš... ne glede na čas... niti ljudi...
#Poezija
Nikogar ni
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Mark
potrl me je ta tvoj naslov Nikogar ni... Mahhh tako ne smeš govorit. Imamo eden drugega in precej nas je!!!:):):), samo pogledat je treba okrog sebe... ko pač mine trenutek tistega črvička, ki nas gloda. Jao kako je smotan:) Eh saj ga vsi poznamo, tako rad prihaja na obisk:) šcccc z njim:))
Sem ga nagnala?:)
Pozdravček Nuška
---
Z Ljubeznijo v očeh in vetrom v laseh:)
Ja, vendar ni nobenih črvičkov v tej pesmi, ker ima povsem drugo sporočilo, hehe.
Mi je pa všeč, da vidiš tudi kaj drugega, svojega v njej. Pa naj bodo celo črvički, hehehe, vendar jih ni :)
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
V jeseni
