Morda ni razumela

Morda ni razumela, da je bila vedno jaz... in to jo je zmedlo,da ni povsem zagotovo vedela, kaj naj s tem občutkom.. zavedal se je,da dvoje jazov spremeni formo... nastalo od začetkov časa... in je postal ti...podaril je svoj jaz... v upanju,da dobi njen ti in si s tem izmenjata sebe in sta vse... in sta živa luč in živa voda in večni plamen in zdrava zemlja... morda pa ni sprejela...mojega jaz... ker je vztrajal njen ti... kot eno z jazom in s samim seboj... in je ostal pred zaprtimi vrati njegov jaz...in se čudil... mar nisem na pravem naslovu, ki je edini...in je poznan že od eona... Za vrati sta njen jaz...in tudi njen ti... in se držita za roke... in se ne spustita v silnem strahu pred negotovostjo lastnih emocij...željo po enosti s samim seboj... Pa so res besede eno...in govoričenje nekaj povsem drugega... in jaz pred vrati se sprašuje...kakšen konec...saj pred začetkom pa ja ni konca...pa vendar... težko mu pade spoznanje,da se je morda motil... četudi nikdar ni te možnosti povsem izključil... Najčistejša resnica je podariti sebe...svoj jaz,brez pomislekov... in potem,ko vidiš,da si v resnici sam, razpreš krila...poletiš v modrino neba... in poletiš...tja...vase...in si ti jaz in jaz je ti in vsi drugi so ostali pod goro...in kličejo vprašanja... odgovor pa je v modrini neba... in v vetru...