Nostalgičnosti

Po prehojenih poteh se ustavim, sedem v travo in gledam zaton, ki ga občutim v otipu svoje kože kot topel pozdrav žareče zarje. Naslonim se na stoletno drevo, izpraznim si dušo v veter, ki mi razporeja besede po vejah, kakor da bi bile roke moje matere. Govorim jim o sebi. Izvabljajo me v svojo bližino, srkajo me vase, v korenine, a jaz sem obvisela na lasnici nekega davnega čustva, ki kleči v meni z voljo do nadaljevanja, do ponovnih prihodov skoz zaporedje rozet v oblakih iz sanj, kakor utekočinjeno upiranje, še toplo telesce od poroda. Ugasnilo je sonce med večerne sence, skloni se obložena glava drevesa k tlom, sokovi v sadežih se pretakajo v svoj eterični dremež in zareza v kamnu zeha samoto. Roka gre vedno tja, kjer je stanje tiho, tja kjer dihata notranja in zunanja stran, kjer koreninice zankajo moj molk v vlakna in kjer lemež moje duše drobi kamenje v prah.