Jočem v neprijazni noči, mislim nate, spomin pa, kot, da mu ni zate, beži, bledi v vrtince sanj se izgubi. Ljubim tvoj obraz, pa se ga ne spomnim več. Ljubim izgubljeno sliko. Slišim tvoje besede a jih ne razumem. Včasih te začutim, blizu in me je strah. Prosim, ne muči me več.
#Poezija
Prosim
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Vinky
Razumem tvojo pesem...
Sem jo moral izkusiti, da jo razumem. Ljubiti preteklost, ljubiti obraz, ki je zdaj drugačen, takšen, da ga ne želiš več blizu, ker je zmožen toliko žal besed, toliko gorja...
Upam, da te več ne muči, da si to prešel...
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
pretresljive besede...spletene v nemi prosnji njej...morda je pa v tem tudi čar, ko se diha in zivi v tvojih mislih, ceprav ti morda zapira vrata v jutri....
lp, ajda
Hvala obema. Izkušnja je grozljivo neprijetna in hvala Bogu za mano. Spomini, neodgovorjena, nikoli postavljena vprašanja in brazgotine, pa ostajajo, morda za zmeraj. Čar je morda v upanju, če ga ne utiša realnost. Se pa človek marsičesa nauči, nenazadnje tudi kako prenašati bolečine. Vsekakor ni konec sveta, pa naj se zgodi karkoli. Ljubezen prevlada.
LP
:)
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Groteskna praznina
