Passions

V težkih okoliščinah vesoljnega poka je strahoviti zven ustvaril mojstrovino, ki gospodari prihodnosti kot skrivnost. Enkrat za vselej je izrekel skrivne šifre in kodirane resnice. Nihče ne ve, v katero tarčo je meril pok, ko je vesolju razredčil dušo in s kakšnim mesijanskim hrepenenjem je sledil virtuoznosti prostora in vnesel vanj ognje, ki ustvarjajo pepel. Nič ni izključeno, vse je možno, nepredvidljivo. Začela sem prevajati mojstrovino zvena in v njem našla zapis, žrtveno jagnje - sebe. Našla sem nekaj popačenih not, iz katerih sem lahko sestavila svoj glas, ki mi je z neko nepojasnjeno močjo pribil obe roki na ramena. Ena je začela pisati, druga mi je obvezovala rane s trakovi. Nisem nadbitna vrednost skrivnosti, ki svojega izvornega daru ne more identificirati. Obnašam se kot neskončna dolžnica obdarjenosti, da sem in se preko ognja darujem v pepel. Mehka svetloba mi je zlezla skozi tkivo v telo in me zazibala z nežnim šumenjem dreves v pozabo, od kod prihajam in kam grem, kam plujem kot plastenka, ustvarjena iz niča, v katero se zariplo zaganja en sam žarek majhne sveče, ki dogoreva v skipek v goriščni grmadi vesolja. S seboj nosim knjige, padam, vstajam in se premikam s smislom za staranje in poziranje, da sem skrivnost med sferičnimi tančicami mojstrovine prvotnega zvena. Sem ponoreli embrio mutacij z budnim spominom na vesoljni pok. Norost, ki lepi svoj pomen na lase pramatere, ki me omamlja z eteričnostjo neskončnega obstoja. In jaz si z zvenom in s krikom prvotnega poka, kot da bi slišala jok zapuščenega prvorojenca, mašim ušesa. Postuliram neko neopredeljeno moč nad samo seboj in živim velikodušnost tega procesa. Na mestnem obzidju se je senčila sirota in udarjala z glavo v nepredvidljivo. Šla sem mimo, jo prijela za roko, se spremenila v angela tolažbe in opravila obred v mejah človeške dimenzije.