Na skrajnem robu oči

Z jezikom poliži nebo in se posladkaj z božjimi darovi. Z mistično teologijo infinitum, popisano s stvariteljsko pisavo. Z rožo, ki cvete in diši zate. Zmanjkuje ti časa in prostora, da bi razumel pomen nevidnega skozi videnje na skrajnem robu oči. Trkajmo ranocelniku na srce, svetlobi na dušo in z lekarniško tehtnico stehtajmo besedo ljubezen in žalujmo za izgubo telesne teže trenutka, preden postane doživetje stanje brez premika v iskanju smisla življenja in približevanja globinam molka. Na skrajnem robu oči so videnja, ki utegnejo celo prižigati ognja vesolju in približati hladno oddaljenost zvezd od meandrov samohodstva luči. Tam mogoče biva nadbitenjsko bitje v podobi besede, s tistim nektarjem, ki te presnavlja, medtem ko kljuva čas z grozečim kljunom praznino in ti zapijaš svoje moči ob nemarnem pivniškem pultu, čisto po fakirsko, misleč, da je tvoj um eliten na žebljih postelje, ki je pognala pod tabo korenine znotraj območja dvoma, da si človek, potomec absurda hunskega Atile z daljnega Vzhoda; državljan vesoljstva s pravicami in dolžnostmi počlovečenja, ko se ti duša odkruši od konja. Si nosač, ki nosi v sebi vrednosti, ne da bi vedel, kaj početi s svojo presežno svobodo in voljo. Histerični krik tvoje ljubezni frenetično doni na skrajnem robu oči, kjer pada zastor. Malce patetično vzdušje za tvojo visokost in zarekanje, ki šokira še tvoje drevo na vrtu.