Spet je blišč Nje na nebu in ni je sile, da me zaustavi moj pogled spet v njo strmi. Pa zatulim vanjo… Najlepša tišina trenutka čiste neomadeževane noči jemlje žalost, da daje mir. Pa zatulim vanjo… Nežno me objame, srkam energijo skozi solze očisti dušo bolečine vse izgube pretvarja nazaj v lepe spomine. Pa zatulim vanjo… Nazaj v svoj trop odhajam. Vem, spet se povrnem ko pride moj čas…
#Poezija
Volkulja samotarka
Skupnost Pozitivk
Komentarji
3Nuška, ko pošteno zakričiš in zarjoveš, odleže čudovito, pa najsi bo to v polno luno, ali v gozd ali v skalne stene..., vseeno. Bolečino je enostavno treba izkričati ali izjokati, še najbolje pa kar oboje. Če je nakopičene preveč boleče energije v srcu, ga (lahko) raznese.
Lepo pesem si napisala, kar je znak, da pesniki, ki so pod (čustvenim) pritiskom, pišejo najboljše in najlepše pesmi. Kajti tudi pisanje pesmi je nekakšen "odvod pare skozi ventil", kar pesnikom močno olajša dušo.
Lep večer ti želim
Ljuba
Nuška:
Nežno me objame, srkam energijo
skozi solze očisti dušo bolečine
vse izgube pretvarja nazaj v lepe spomine.
V otoznost odete tvoje misli volkulje samotarje sezejo do srca... vem, da na trenutke boli, dusi in da je krik, pa ne tisti nemi, zdravilo. Mislim pa, da dostikrat drzimo v sebi krike in jim ne pustimo na plan...
Poglej, zunaj je soncek in volkulji se bodo morda zaiskrile oci, saj ves, da zivi v tropu ....
lp, ajda
Ljuba & Ajda:)
Obema se zahvaljujem (čeprav za malo zamude) za vajine tople besede. Tole sem napisala včeraj ponoči ko me je spet prevzela luna, jaz jo obožujem že od nekdaj, ne vem zakaj ampak pomaga mi, pa ne vem kako, da se spet najdem. In če ima neko pozitivno moč, ji sledite
Vse lepo vama želim, pozdravček:)
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Njej, ki ji v imenu sije sonce
