Njej, ki ji v imenu sije sonce

Draga Darinka, tako lepo si napisala. Si eno samo srce, vedno veš, vedno napišeš, kar človek takrat potrebuje. Hvala ti. In sprejmi moj topli objem. Danaja

Oj, Dušan … si bom zapomnila, ne bom pozabila … in to bom storila. Zdaj pa pustiva to – dr'gač se bom počut'la kot ena mlada d'vička, ki nekaj skriva in mečka, a ne da, pa ne da. Hvala za spodbudo. Danaja

Ajda, živijo, kje si? Prideš z mehkimi copatki … poseješ žareče cvetke in spet greš … Moja Pesnica, ko bo branje tvojih pesmi, mi pa le sporoči. Hvala za vse, saj veš, bila si včasih kot kakšna učiteljca. Lea, si najbolj milo bitje, kar jih poznam. In kolikor sem dlje na svetu, bolj spoznavam, da rek: "Dobrota je sirota." - nikakor NE drži. A imeti moraš trdne meje in ne dovoli, da jih kdo prekorači. Srečno! In pozdrav VSEM ostalim pesnikom na pozitivkah in drugim, ki ste se kdaj ustavljali ob mojih pesmih. Hvala vam za vaše besede, ja, bile so spodbuda, lepo mi je bilo in … rada vas imam. Danaja

Uf, Violeta ... tole je pa res ... too much ... počakaj, da sapo zajamem...

Violeta … ne veš, kako si me presenetila, ko si obudila mojo staro pesem. In ravno TO pesem! Pa pojdiva po vrsti: Hvala ti za lepe besede. Medve sva se bolj malo srečevali; so pa mi pozornost vzbudili tvoji komentarji, ker si ob pravem času znala zastaviti pravo besedo (o, pa še kako dobro!) A nisem si mislila, da imaš kakršenkoli odnos do mojih pesmi, zato sem zelo vesela tvoje pohvale. Ko sem včeraj brala toplo komunikacijo med Darinko in Dušanom, sem se jima želela kar pridružiti, saj je njuna srčnost tako močno vlekla. Želela sem Darinki pojasniti, zakaj sem takrat obmolknila in ji nisem odgovorila na komentar k tej pesmi in potem tudi Ajdi in Lei ne. Pa sem začutila, da je bolje, da ji kar odgovorim in se ob tem zahvalim še vsem ostalim za darove, ki sem jih prejela od vas, ter se tako zaenkrat poslovim. Pa sem se obotavljala … no, in zdaj si mi ti dala priložnost, da to res storim. Violeta, še pišem pesmi, postale so del mojega življenja, le ni mi do tega, da bi jih objavljala. Včasih sem potrebovala spodbudo bralcev – in iskrena hvala vsem – zdaj je ne potrebujem več, ali bolje, trenutno je ne potrebujem. Ni mi do tega, da bi svoja razmišljanja in čustvene odzive, ki pridejo na plan v verzih, delila z drugimi. Trenutno jih čutim kot veliko intimo. Navdiha je dovolj, navdih je življenje samo. Potrebni so le trenutki tišine, da se uglasim s svojim čutenjem sveta in nastaja pesem. Uživam ob tem. Lepo mi je. In to sem jaz! Pa vendar si teh trenutkov ne vzamem preveč, ker je v življenju še toliko stvari, ki jih želim narediti, še toliko ciljev uresničiti in toliko poti raziskati. Tudi tebi želim veliko uživanja ob pesnjenju in radostnih življenjskih poti! :) Z najlepšimi željami, Danaja

Darinka … ta pesem je nastala ob misli na neko osebo, s katero sva se srečali prav neverjetno, a zanjo pričakovano, v njeni deželi čez veliko lužo. Postali sva sestri. V komentarju pred to pesmijo sem z Aljažem nekaj govorila o tem in sem se zalotila, da ne morem zapisati njenega imena. Potem pa je nastala pesem. Sem jo objavila, ker takrat sem bila navajena vse takoj objavit, a očitno nisem bila pripravljena na komentarje. Ko sem prebrala tvoj komentar me je kar zadelo. Prelepe besede! Saj ne vem kaj, a vse je bilo zame takrat preveč prepojeno s čustvi in težko mi je bilo sprejeti še več bližine, čeprav le preko komentarja: »Če uležeš se na gozdna tla in roke razprostreš, boš slišala tudi bitje mojega srca. V mislih spletem pesem zate, … « In tvojo bližino, nekakšno sorodnost, že ves čas čutim in mi je izredno ljuba. Pa še v tvojem imenu sije sonce! ( :):):) in še »šajna« ;)) No, tudi zdaj nisem nič smiselnega povedala. Zato le to: Srečna sem, ker tvoj metulj ob svojem je preletu, postal prav nežno je na mojem malem cvetu. 73 in 88 ;) Danaja

Danaja! Oprosti mi,da se v pogovor vam vrivam, ker pa tudi v sebi par resnic odkrivam, ti kar tako v obraz povem: izdaj že pesmi,prej s poti ne grem! Jaz sem obrtnik,ki rimo zna odviti in ni stvari,ki vanjo bi je ne znal preliti. Ti pa si za vse tisti čudežni drget, ti si tisti pravi P O E T! Dušan

danaja, v petek sem bila na predstavitvi pesniske zbirke prijatelja pesnika in pesmi mu je bral dramski igralec. To je bilo dozivetje, ki se vtke v duso in srce in ostaja tam, brbota in me navdaja z energijo. Ko berem tvojo pesem, si jo zamisljam, kako bi cudovito zvenela, brana s poudarki in bi se bolj prisla do izraza. Ker ne znam ravno recitirati, ceprav me zdajle noben ne slisi, jo bom brala na glas in uzivala ... in upam, da uresnicis idejo o zbirki ... lp, ajda