Dogma

Nekje zadaj ždi in čaka pripravljena, da plane kadarkoli v kri, v kosti, v misli zamegljene, groza črna. Kri zavre, možgane stiska, skozi mrzle prste, s kremplji kamnitimi, cefra resničnost, brez glasu kriči, da rojstvo je uvod pred smrtjo, agonija trenutka, nepomembni nič. Ljubezen vrže jo v kot, da čaka, besna kremplje brusi, srd nabira, nori. Nekoč ljubezen sestro bo dobila, z njo se v eno zlila, grozo poteptala, blaženost prebudila.