Nuška Golobič1 min branja
Komentarji
Deli zgodbo

Na belih raztrganinah neba- tema, počasi jasnost trga sivino.. brez besed ti in jaz strmiva tja tišina zavita v toplino najinih src govori več kot tisoč besed, trenutek je najin, ni več prikrivanja. Le midva, brez nemirnega srca, spojilo je najini duši, spokojnost skozi naju je šla, prišel je trenutek resnice brez laži, brez ponosa le ljubezen, ki jo v sebi nosiva. Objel si me z rokami angela, tako nežno, tako milo naju je spojilo za trenutek in za večnost, preden sva vsak zase odšla, svojo pot daleč stran na svoj način povezana.

Skupnost Pozitivk

Komentarji

3

danaja...
Nuška, lepo, prelepo... Tak mir seva iz te pesmi, da prav toplo poboža dušo. Ljubezen. Je večna. Pozdravček, Danaja
Nuška Golobič
Odgovor na komentar: danaja...
Hvala Danja:) Tudi tvoje pesmi so prelepe..
danaja...
Odgovor na komentar: Nuška Golobič
Ta slika, ki je ilustracija Nuškini pesmi, mi kar ne gre iz glave: POLJUB ZEMLJE IN NEBA. (Ta prizor je bil v meni, ko je nastala pesem Hvala ti, ljubi moj) Nuška, še enkrat tebi lep pozdrav. Vidiš, tako me je pritegnila tvoja pesem, da sem dolgo postala ob njej in se mi je nezavedno vtisnila ta slikca v spomin ter na vetrovnem polju še meni prišepnila pesmico. Danaja
Prejšnji članek na to temo

Grem