Grem

V zvonu je odbilo polnoč, ogrnem črn plašč in proti skalam grem, razburkano je morje črno, razjarjeno jezno je kot jaz, da svet je preklet, da v njemu ni več čar živet. Veter razpre mi krila črna zdaj vem da čas je, da grem v nevidno, v spomine, v globine, za zidove vidnega očem, da prepustim se morju, se izgubim v njem Voda ledeni mi noge, hlad se širi čez telo vsak korak je težji, solzno je oko.. strah me je, bojim se in sem najmočnejša um upira se telesu, a korak vsak bližje je ni več misli, bolečina v mir rojeva se..