#Poezija

Najlepša roža

gabriel s1 min branja
Deli zgodbo

Ni vrtnica, ni... Ni nagelj, ni... Ni lilija, ni... Najlepša, si Ti! Tako bleščeči lasje, Noro modre oči, Kot nasmeh mavrice je, Saj veš, da to si Ti! Ne poznam dimenzije, Si v prostoru edina, In v času, ki se zavije, Me opije, brez vina! Modrooka globina morja, Globina vesolja, neba, Vedi, da zate je ta, Pesem, ki se nikoli konča! Nekdo, gabriel s, morda...

Prejšnji članek na to temo

Je strah, kar se za Temo skriva

Komentarji

13 komentarjev

Žafran
Presenetil si me, Gabrijel!
Tudi ti opevaš njene oči, le da so te modre.
Grem stavit, da tale modrooka ni tvoja žena (če si seveda poročen?).
Ali imam prav?

Lep pozdrav Žafran
gabriel s
Hja, Žafran, kolega spoštovani, tole je vrednost, moja žena ima modre oči, kar je prednost... :):):), takole, mimogrede, v vednost, kar pa iz tega sledi, pa sam izlušči si...

Uganke za velike in majhne ljudi....


Pozdrav, gabriel s...
Žafran
Si se pa dobro izmotal, ti zmuzljivec ti!
Ne poznam pesnika, ki bi pisal pesmi (o) svoji ženi.
Posebno še, če je z njo poročen najmanj 12 let, tako kot jaz.
Imaš pa srečo, da ima tudi tvoja žena modre oči!
Tako ti nobeden nič ne more.
Moja žena ima pa rjave. Saj so lepe, a čez sinje jih ni!
Sploh če so mandljaste oblike. Božansko! Začarajo!

Lep pozdrav Žafran
Mirjana Gabrovec
Pozdravljena oba!

Gabriel resnično lepa pesem.

Žafran, jaz verjamem, da zmore mož ljubiti in opevati ženo še po več kot po 12 letih zakona. Verjamem, da je nekaj takšnih tudi med nami. Le, da nekateri teh pesmi niti ne objavijo, ker jih hranijo za svoje drage.


Lep pozdrav!
Aljaž Čuden
Gabriel

Vidim, da sem naredil prav, ko sem vključil te v svojo epopejo...
Ravnokar si s to pesmijo potrdil vse kar sem zapisal zate. Res daš pesmi tisti pravi zven. Zven, katerega ne premorejo vsi, ga pa vsi prepoznajo. In ta zven izhaja iz tebe semega, ki ga ne moreš nadzorovati...

Pesem si napisal zvočno,
valovito, nič baročno
in užitek jo je brati,
nemogoče opisati
jo z jezikom tega sveta,
ker je v njej ljubezen skrita.

Lep pozdrav, Weirdness


---
You don't know me, you don't know me at all...
Žafran
Najdražja Lea, narobe si me razumela.
Nisem napisal, da noben pesnik ne opeva svoje žene!
Napisal sem le, da jaz ne poznam nobenega takega.
Poznam jih le kake štiri, pet, pa še pri teh sta vmes dve pesnici.
Če pa Gabrijel opeva oči svoje žene, - blagor njemu in njej.
Pomeni, da je boljši od mene, ki sem se ženi izneveril.
Bravo Gabrijel!
Tvoja žena je gotovo največja srečnica na tem planetu!

Lep pozdrav Žafran
Ljuba
Na, pa je šlo spet upanje po vodi, da je le končno nek pesnik "opeval" moje oči :)) :)) :))! Zdaj pa zvem, da je tale pesem namenjena gabrielovi ženi! Življenje je zares krivično, pa kaj čmo!

Žafran, ti si krasen pesnik - bi se bil morda ti pripravljen lotiti mojih oči in o njih napisati kaj lepega! Prosim prosim! Vsaj štiri verze! Bi se dalo? :)) :)) :))
Imam temne sivomodre oči z zlatimi "zvezdicami" okoli zenice, oblike so pa okrogle, ne mandljaste, kot pri tvoji sinjeoki :)) !

Lep dan ti želim

Ljuba
Žafran
Tvoja prošnja je že uslišana, Ljuba!

Ljubi!

Obriši solze, modrooka!
Če jočeš, tudi mene boli.
Prišel bo dan za nežnosti,
dan za ljubezen in za smeh,
ko ljubljena njegova roka
poboža spet te po laseh,
prežene iz oči sivino,
prižge spet zvezdice v nočeh,
s poljubi ti srce odpre,
ljubezni strast v očeh prižge,
da zažarijo spet v modrino,
ki njemu vžgala bo srce.


Lep pozdrav Žafran
Ljuba
Joj Žafran, tole je pa nekaj najbolj čudovitega, kar je kdo zadnje čase storil zame. Kako si vedel?! No, saj mi je morda že kdaj prej kdo napisal kakšno pesem, pa nisem vedela, oziroma nisem verjela, da bi lahko bila zame, ampak tole...!!!
Da ne bom krivična - tudi prijatelj iz Bosne mi je enkrat napisal čudovito pesem. Bila sem ganjena, kajti pesem je zares lepa.

Čakaj, jo grem prekopirat in prilimat semle:

Kada pročitah tvoje reči
Ja pomislih
To je vila iz čarobnog sveta.
A ti rečeš:
Tek poneka ruža procveta.

Biserje zlatno sa smaragdnih gora
Spustilo se niz breg od rubina
Do dva blistava mora.
A ti rečeš:
To je bila samo jedna zora.

Dva karanfila bela
Lelujaju dok gazi gazela.
A ti rečeš:
To je samo igra tela.

I zvezda i mesec mlad
Na tom ružičastom telu
Snivaju ljubavi snove u čarobnom velu.
A ti rečeš
To su samo iluzije za jedno veće.

Srečnik je ovog sveta
Za koga prelepa orhideja cveta.
A ti rečeš
To mi ne smeta.

Ipak, jednoga dana
kada ti kosu budu šarale seđe vlasi,
setičes se, da je prije toga
neko biserjem zlatnim ukrasi.

Ljudmil Arezina
Velika Kladuša, BIH


Ali ni tudi ta pesem prekrasna?! In bila je posvečena meni, si misliš!? Česa tako lepega jaz ne bi mogla spraviti skupaj, za to moraš biti rojen! In biti moraš izredno čustven in tenkočuten, da spraviš kaj takega skupaj! Kar pa moj prijatelj Ljudmil tudi je!

Prijeten večer ti želim, dragi Žafran

Ljuba
Ajda
Zafran:
Ne poznam pesnika, ki bi pisal pesmi (o) svoji ženi.
Posebno še, če je z njo poročen najmanj 12 let, tako kot jaz.

Ja, tole me je zelo zbodlo in marsikatero vprasanje se mi poraja... in v odgovor ti posiljam pesem, ki mi jo je napisal moj pokojni moz po lepem stevilu let, podvojenih tvojih in ....
napisal pa lani:

Nedeljska romanca

Ko zjutraj se zbudiš, odpreš oči,
rad imam, da sedeš k meni, draga,
popiješ slastno kavo z mano.
Izmenjava poglede, poljube vroče,
iskrive misli, besede nežne.
Prebudiva se v jutru svežem,
začneva dan z veseljem.



Poglej skoz' okno, draga,
kako prebuja se narava !
Lesketajo se snežinke bele,
ko jutranje sonce jih obsije.
Zasliši ptic se žvrgolenje,
dreves visokih vej šumenje,
ki veter jih poganja.
Nebo zbistri se, veter je razgnal oblake.
Glej draga, obeta nama se prekrasen dan,
naravnost kliče, vabi naju v naravo !


Kaj potrebujeva za to,
da znova kreneva na pot ?
Ničesar, le dobre volje zvrhan koš
pa še nasmeh iskren,
jasno misel, kam in kod na pot.
Potem pa hitro pot pod noge,
da sonce nama ne uide.
Rano zjutraj, ko se svetlikati začne,
nahrbtnik že pripravljen je,
ko preč so vse nadloge.


Potem predava se užitkom neizmernim
pohoda v neokrnjeni naravi.
Strmini hriba, gore, planote veličastne,
razgledu krasnem z vrha hriba v dolino daleč spodaj,
obdana vsa je še z oblaki,
ki lesketajo se v soncu žgočem.


Kasno popoldan, že v večerni zarji,
vračava se proti domu.
Polna spominov lepih, vtisov nepozabnih,
prijetnih doživetij, deliva jih s prijatelji.
Zvečer, ko leževa v posteljo,
utrujena sladko,
preden trdno zaspiva,
izmenjava poljube nežne si za lahko noč.


Zgodaj zjutraj z nasmehom se prebujava,
s pogledom bistrim, nežnim, vsa vznemirjena.
Utrujenost izgine sama,
če ne, jo zlahka prepodiva.
V objemu strastnem dokončno se prebudiva,
nasladi najini ni konca.
Kot prerojena, poleta polna začneva dan,
razideva se srečno vsak na svojo stran.

lp, ajda
Ajda
se oproscam, napisal predlani, v letu 2005

lp, ajda
Žafran
Ljuba, z največjim veseljem sem ti napisal pesem.
Ker si jo zaslužiš!
Uživaj v njej!

Ajda, preberi moj odgovor Lei, pa ti bo vse jasno!

Lep pozdrav Žafran
gabriel s
Pozdravljeni vsi!

Povem vam, drage kolegice in kolegi, da sem vesel, da se je debata tako lepo razvila! Žafran, priznam, da ne pišem pesmi samo moji ženi, dobro si napisal - zmuzljivec..., hahahaha.. Saj veš, da tisti, ki piše pesmi, opazi vse lepo okrog sebe, ne samo svoje žene, ki je pa seveda prva, vedno zraven, tudi, ko se "opeva" lepota drugih... Sicer pa, Ajda je dala lep primer, da tudi svoji ženi lahko moški napiše prekrasne pesmi! Ja,tako je to z nami, pa saj sam dobro veš, kaj želim povedati! Weirdness, hvala za poklone, ki mi jih namenjaš! Najbolj sem pa vesel prekrasne pesmi, ki jo je Ljuba posredovala od Ljudmila Arezine, res čudovita stvaritev, ne vem zakaj Ljudmil ne objavi kaj še sam na portalu...


Pozdrav vsem! gabriel s