Kje je tvoja dlan, da bi me popeljala tja, kjer so se smreke odele v srebrni plašč sanj? Stopaš po poteh, kjer sem stopala jaz, v pomladnem jutru. Dišalo je po snegu. Žarki sonca so pronicali skozi goste smreke. Moj korak je zastal. Prisluhnila sem petju ptic, ki so pele zate ... Kdaj?
#Poezija
Drobtinice...
Skupnost Pozitivk
Komentarji
4Ajda
Ko diši po snegu, mene tudi preplavijo spomini, ki so drugače zaklenjeni. Kako lepo je to, da v nas vonjave lahko sprožijo takšen plaz spominov.... asociacije....
Petje ptic, zvok, je druga stvar ki sproži žuborenje spominov iz podzavesti, ko smo mislili, da jih že davno ni več. Občutki, ki se sprožijo, nas ponesejo v višje stanje zasanjanosti, kjer je realnost obarvana z našo subjektivno barvo in nam preprečuje objektivnost.
Občutki takrat so res izjemni...
Lep pozdrav, Weirdness
---
You don't know me, you don't know me at all...
Kako cudovit obcutek, ko komentarji pobozajo s svojimi zametnimi tacicami in pobozajo po licu...ja ...predem kot
muca;)
hvala ti...
lep vecer,
ajda
Ajda!
Zelo lepo. Pred ocmi se mi prikaze topla dlan, ki me popelje v lepoto narave.
Lep pozdrav!
ja, drobtinice misli niso raztresene samo zame, rada jih delim z drugimi, z ljubitelji tenkocutne poezije.
hvala, Lea
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Dih...
