Školjka

Drage Ajda in Danaja! Školjka nam pričara ambiente zvočnih prostorov, kjer se odcejajo samota in čas, krhke podobe stvari in in akustično bogastvo nians glasov morskega utripanja. To pesem sem potrebovala pri poglavju moje pesniške zbirke "Glasovi iz školjke", kjer objavljam cel niz pesmi o morju. In prav ta mi je še manjkala glede na naslov poglavja. Kapnila mi je ponoči, ko sem gledala školjko na sliki, ki jo je upodobila moja teta slikarka, ki je bila učenka znanega tržaškega slikarja Pier Marussiga (Marušiča, po rodu Slovenca) v Milanu, kjer je tudi slikala in razstavljala. Školjko, ki jo je upodobila moja teta na sliki sem občudovala na njihovem vrtu na mizi, v Milanu, ko sem bila stara 5 let in mi je ostala v spominu. Ko je moj stric delil slike po tetini smrti, sem ga izrecno prosila, če bi lahko dobila tudi to sliko, ki mi pomeni nekaj posebnega. Tako kot vidita, zgodovina moje školjke je kar pestra. O vseh tistih školjkah, ki jih v morju nabiram pa niti ne bi govorila, saj so moje ljubljenke. Ko sem doma malce utrujena in si želim samote, se po počutim, kot da sem v školjkini hišici. Lep pozdrav in hvala za prijazna komentarja Tatjana

Potapljam se vate, v tvoje telo in ti nosim v dar koralne vejice, medtem ko mi ti podarjaš svoj biser. Od tebe se učim umetnosti čistega sprejemanja ljubezni. Prelepo si spletla, Tatjana...vcasih je clovek kot skoljka bisernica, zaprt v svojem oklepu in trkanje na trdno lupino ne pomaga, zato so poti do bisera dostikrat otezkocene, se pa seveda zgodi, da se nam skoljka sama odpre in morda le za trenutek pokaze svoj biser in spet zapre.... in kot v vsaki tvoji poeziji se nakopicijo misli, ki ne dajo miru in zelijo na plan....morda je zanje bolje, da ostanejo v mislih in da si vsakdo izmed nas, najde svojo pot do bisera .... bodi lepo, ajda