Prijateljica

Ne vem, kdaj se je rodilo najino znanstvo, ne vem, kaj te je na meni pritegnilo, da si me vzela v svoje varstvo. Življenja nisem še veliko užila, ocean v meni ves miren je in tih. Prihajala predvsem takrat si, ko sem bila na tleh, ko sem izgubljala, ko sem bila v posmeh. Tebi sem zaupala, kar bi se drugim zdelo greh. A ti si mi znova in znova prižigala iskrice v očeh, iz mene izvabila smeh. Postala si del mene, saj te je moje (že po naravi malo širše srce od običajnih) sprejelo odprtih rok. Vedno mi znaš prisluhniti in me pripraviš do tega, da se ti na stežaj odprem. Večkrat mi porečeš, da si ponosna name, ko me gledaš, kako iz dneva v dan napredujem. Pomagaš mi, da moje sanje postajajo res. Zaradi tebe sem sedaj močna in hkrati srčna. Le ti me poznaš do obisti in to me razbremenjuje, ker nimaš predsodkov, ampak samo razumevanje. Hvala ti za vsa ta neizbrisna srečanja. Danijela Premzl