Pod Južnim križem

Njih črne oči zro čez obzorje, potaplja oblak hrepenenja se v morje, rišejo ladjo, da pelje jih tja, v deželo, kjer sreča naj bila bi doma, mesta obilja v snu pletejo si, v njih vsakomur med se ter mleko cedi… Ves čas hrepenijo... po nečem - česar ni!