Upanje, svetloba in kruh

Po krvi plavajo roke dobrote, ki režejo in razdajajo drobtinice kruha. Po krvi plavajo kamni in moč, s katerimi zidamo domove sreče. Kamni so moč, ki se lahko sprevržejo v svoje nasprotje, če jim človek ne odpre duše. Vse je upanje, vse je svetloba in kruh. Na zidakih ljubezni stoji svet. Kruh je vpet v človeško ljubezen. Kruh je snovna sestavina ljubezni. Skoz kruh pronica svetloba duha in rasti. Ko upanje vžiga iskre, vsa narava zahrepeni in zabrsti. Svetloba je upanje, ki zaživi v kruhu. Roke imajo notranja znamenja božje volje. To občutim, ko skoznje potuje toliko prejemanja in toliko dajanja. Le kaj bi bilo drugega v rokah, če ne kruh, ki ima vse lastnosti hrane človeške ljubezni. V kruhu so vetrnice, ki premikajo zračne tokove časa in obvetrje prostora. V njem raste volja do sprememb. Kruh vzhaja in kvas rasti ga povezuje v enost, ko nasiti vso družino in svet. V kruhu leži bela njiva cvetoče ajde, a barva kruha pove, da raste ajda iz zemlje. Na kruhu je zlata barva in njeni žarki povedo, da raste pšenica iz svetlobe. Ob kruhu stoji upehani sadež, ki pove, da je zrasel iz krvi. En sam zakon samopreseganja je v rokah sončne dobrote, ki pečejo, režejo in delijo kruh. Žito in ajda plešeta svoj topel kruh in šumita valovanje v vetru ljubezni.