Nekje med nebom in zemljo

Med nebom in zemljo je moja sreča. Britkost meča zarezala je v skorjo mojega življenja, izgubljena mladosti je sreča. Moja moč in oster meč oprijema se sreče za njen kratki rep. Borim s srečo se, gledam jo od daleč in mislim, da to sreča je. Moč ljubezni ohranja mojo srečo pri življenju, čeprav mi skopo vrača ali včasih nič. Domišljam si, da mi ljubezen podari, kar zahtevam, mi deli. Nič ne pride samo, moram hoteti, ne samo želeti. Razumevanja zahtevam od življenja, vsaj malo velikih želja nimam. Skromnost je moja vrlina izsušeno oko je moja praznina. V večnost zazrta med nebom in zemljo izgubljena je moja ljubezen, iluzija, tista resnična? Nekje med nebom in zemljo, tam izgubila se moja je sreča. Hlad samote objel je srce, sladka bolečina bije s srci moje vroče krvi, ker neizmerno jih ljubim vse moje, kakršnekoli dni. Umirjeno je moje toplo srce, živi v ljubezni, ko srečo izgubljeno nekje med nebom in zemljo jasno gleda in se ji grenko smeji.