Jesen

Dež pada, izpira vse poti, prah poletja spira vse sledi. Korak odplavi dež v pozabo. Dež šumi kapljice bleščijo se v odsevu luči. Polzijo po listu trudnem, odetem v barve tisočere. Veter piš leden skozi listje dahne, se list vrtinči počasi drsi k materi zemlji, srce je mirno, uho prisluhne uspavanki šumeči. Tišina narave se sliši pripravlja na počitek se vdano, neizogibno. Odsev luči v temi prebija se skozi meglo jesensko. Tiha je ulica v dežju samoto dež oplaja kapljice, kot drobne solze drsijo z neba na zemlje topla in ljubeča nederja. Zemlja sapo vlažno puhti narava počiva dež izpira strast poletja srce zaspi uspavanko mu poje dež blagodejno šumeči.