Krivda

Srečanje v tišine zavetju stran od mestnega sveta, - Oh, saj ti si … ta pa ta! - sem bila vesela. A trpljenje v njegovih očeh mi prebodlo je srce; je jokal, da preveč je težko podoživljati vse to… Pred nama vstala slika je nasilja, dežela, kjer v pljuča prah prodira, vročina dušo izsuši, telo, in lakota v možgane se zažira. Hudo. Preveč hudo! Sem želela zapustiti to; še stisk roke in v drugo smer sem šla, kjer sreča name je čakala, v mehki pernici zavita, nedolžnost očk otroških, ognjišča varnega toplina; objem ljubezni - da bi sveta trpljenje pozabila. In življenje res mi radodarno je bilo! Ko pa zdaj ležim v naročju sreče ob plamenih toplega kamina, odganjam spet . . . podobe trpljenja iz svojega spomina: slišim ječanje njih lačnih, izžetih do kosti, žvenket oster rožljanja orožja in kot rezilo hlad krivde brezbrižnih ljudi. Takih kot jaz sem. In ti.