Na zofi leži, prekriti s ceneno prevleko, slači si belo obleko, razpira stegna pred njega očmi; čopič drhte poljublja telesa krivine, strast vročično na platno izliva, da ga… oh, ja… - ne zarine. Kričeča ji barva prekrije milino obraza, in ona se ljubi z iluzijo lastnega jaza.
#Poezija
Dekle in njen Modigliani
Skupnost Pozitivk
Komentarji
0Pod tem člankom še ni objavljenih komentarjev.
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Moje življenje ni omejeno zgolj na preživetje
