Sneg naletava Hodiva po snegu Razigranost sije iz najinih oči Snežinke loviva v dlani Loviva jih z usti Stopijo se na najinih licih Zame narediš potko v snegu Smejiva se Sva razigrana Žarečih lic Svetlečih oči Zgubim ravnotežje Padem v sneg Obrneš se Se mi smejiš Obležim v snegu Občutim mehkobo snežnih tal Ne zebe me Nasmehnem se Približaš se mi Padeš v sneg zraven mene Primeva se za roke Leživa v snegu Ne razmišljava o mrazu Drobne snežinke nama padajo na obraz Vstaneva Se objameva Poljubiva Z roko mi popraviš lase S toplo sapo spihaš sneg z las In spet delaš potko v snegu Zame ...
#Poezija
Utrip idile
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Odsev...
Komentarji
5 komentarjev
Sem si že želela tvojih pesmi, tvojih pesniških pozdravov, da se smejiš, morda jočeš…, slikic razpoloženja, odprtosti tvoje duše…
in me je pričakal sneg, veselje, razigranost, morda spomini…,
lunin odsev, ljubezni narave objem,
let metulja v prebujajočo se novo pomlad, upanje, vera…
*
Novo leto … – v njem vzcveteti v toplem jutru nove pomladi ti želim,
Danaja
pokrito z zasneženim velom in sedela na saneh z jelenjo vprego. V rokah bi želela imeti baklo, ki bi mi razsvetljevala pot, ob sebi bi pa želela imeti ljubljenega, da me iztrga iz sna in objame. Oh želje, zavite v štanjol mojih mladostnih sanj. Idila moje romantike pač.
Lep pozdrav in veliko veselja na snegu.
Tatjana
Vse lepo obema,
ajda
Čudovito si ujela utrip idile. Želim ti, da se ti še večkrat ponovi. :)
Lep pozdrav
lep pozdrav,
ajda