Si pismo mi pisala, na moj stari naslov, a vedeti nisi znala, da tja ne hodim domov... Še vedno me rada imaš, misliš name vsak dan, deklica moja, ti ne znaš, da sem že davno oddan... Imam družino, otroke, ženo, ki zame skrbi, plačujem za hišo obroke, to se v življenju zgodi... Odšla si že dolgo tega, me v samoti pustila, imel sem veliko gorja, zame nič nisi čutila... In danes, ko ti ne gre, mi pišeš pismo otožno, ko srce mi zate že ve, da s tabo nič več ni možno... gabriel s
#Poezija
Srce že ve
Skupnost Pozitivk
Komentarji
7… ha ha ha
Če se navežem na zelo znano monokomedijo - Jamski človek (upam, da sta jo videla),
kjer je zelo nazorno prikazano kako razmišljajo moški, ter kako ženske in kje lahko delujejo moški - potem je štalca (v dejanskem pomenu besede) verjetno tudi prostor, kjer niso izrinjeni. (vsaj bolj toplo je kot v garaži) – ha ha ha. Ob komediji sem se res od srca nasmejala in sedaj ko preberem verze, ki niso nastali pod žensko roko, skušam razumet vsebino iz »moškega« vidika.
Sta me prav pozabavala!
Pozdrav obema
Darinka
Ja, Sonček, ko začneva s Tatjano komentirati eden drugemu, potem počivam kakšno uro od smeha..., :):):)! Sem gledal jamskega, ja.., no, pa dobro, recimo..., tole s štalco mislim..., hahahaha!
Hvala za komentar obema in lep pozdrav! gabriel s
Mogoče srce bo hvaležno,
če potolažiš ji njeno gorje,
tvojih lepih besed naj bo deležno,
saj ljubezen je veliko srce.
Napiši ji pismo naj te v srcu obdrži,
da ti imaš ženko in druge skrbi,
naj si drugega najde, naj ne trpi,
naj ljubi življenje in srečno živi.
T.
Hoj, draga T. :):)!!!
Dobro si tole dodala, mojstrovina mala, a deklica zala samo v tej pesmi živi, morda za druge, v resnici, a zame je ni...
HVALA ZA LEP KOMENTAR! gabriel s
ŠALJIVI VERZI
Brez premešanih kart se ničesar ne ve,
besede prikličejo dež, ki čute zalije,
razleti kot boben se tvoje srce,
kot malina rdeča, ko sonce zasije.
Ko star boš, onemogel in hudo bolan
se deklica mlada k tebi privije,
nič več premražen v postelji in sam,
ne boš ko zunaj sibirska zima vogle obrije.
Vedi, da enkrat se ti želje pregrešne spolnijo,
da tipal nožice nežne boš na svojem ležišču,
tedaj ti ognji plamteči v očeh zagorijo,
vijugal in sankal boš kot mladenič na belem smučišču.
Nalijejo toplega čaja naj ti dekliške dlani,
izvriskaj svojo ljubezen in svoje goresti,
ko vžge se star panj hiša in duša zgori,
jezik položi nocoj v gorčico in začuti starosti bolesti.
Ne vlači nog za sabo, kot ti bodo ohromele,
raje se vozi na zobatih kolesih svoje ljubezni,
ko ti bodo oči malce oslepele in usta onemele,
vedi, da cvetje cikorje pomaga v tej hudi bolezni.
Ko v štali boš k jaslim privezal svoje junice,
takšne, ki niso več mlade, v bokih štlečih kosti,
in zanje veš, da niso bile nikoli prave device,
jih nakrmi le s korenjem in sveča naj jim večno gori!
Vidim, Tatjana, da si danes še posebej razpoložena :):)! No in ker sem jaz prav zdajle zvrnil vrček domačega jabolčnika, mošta - po koroško, pa prebral tole tvojo šaljivo verzijo ljubezni na pavrih, beri kmetih, se mi je vrnil nasmeh na usta in se prešerno režim..., hehehehe.... Glede kravic v štali, ki sem jih vedno želel, pa morda, če bodo Oče v nebesih dali, ko bom v penzijo odšel...:):):)!!! Ma ja, saj ni treba, da so kravice, kakšna kozica, ne preveč rogata, bo že tudi zadostovala..., hahaha....
Lep pozdrav med kraško brinje.... gabriel s
Hojla Gabrijel,
lepo je da si ga zvrnil na ustvarjalno potenco pesnikov in pesnic. Prav nobena pravljica ni tako pravljična, da ne bi imela tudi nekaj resnice v sebi. Godci igrajo na cimbale in saksofon, ženske na bobne in kitare in čas beži. Nato se zagledaš v štalco, ga zvrneš in saj veš, se hudomušno nasmeješ....ha,ha,ha... Lep pozdrav Darinki. Ko se oglasi zares posije sonce življenja.
LP Tatjana
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Temačne misli...
