V večnost, drugače...

Ko sva spet se rodila,
Na Svet ponovno prišla,
da bi spet naredila,
kar ne bi smela bila...

Nič naju ni izučilo,
ne bolečina, ne strah,
saj telo je vse oprostilo,
za naju, odšlo je v prah... In spet sva tukaj, objeta,
poljub na ustih drhti,
ta pesem je neizpeta,
goriva in nič ne boli...

Nihče na tem Svetu,
ne Bog, hudič pa še manj,
nihče na Modrem planetu,
ne vzame nama teh sanj...

Ne dava večne ljubezni,
ne dava sebe drugim, drugam,
pa naj bo spet v bedi, bolezni,
ne daš mene in jaz Tebe ne dam...

Drugače ne znaš, drugače ne znam...