Čelo, ob spremljavi klavirja - žametni zven njega strun me boža nežno prav do srca, harmonija mehke melodije ponese v neskončne me širine, v globine temnega morja … in kot neznanih daljav odmev, še violina zapoje – srce moje pa v bridkosti vztrepeta: *** Ni več melodije… violine, sliši se le… zvok globine: tu so kiti, so delfini... Jokajo – in jokam z njimi. Pa ni žalost to, le bolečina, občutje daljnega spomina… Telo mi trepeta… sem v globini - Začetka mojega. Mar res jočejo? Ali odmev je mojega srca, samotne duše bolečina, ločene iz Izvora večnega?
#Poezija
Delfini jočejo v globini
Skupnost Pozitivk
Komentarji
2Danaja,
Lepa pesem…. Moč hrepenenja srca, ki bi želelo boso stopiti po stezi, katere smerokaz je univerzum, pa so čevlji z vezalkami življenja postavljeni na ceste polne stranpoti in omejitve hitrosti.
S teboj zaplavam ob nežni melodiji in z delfini….
Darinka
Darinka, hvala, ker si zaplavala z menoj; lepše je…
in v ljubezni je prostora za vse - saj zato Ljubezen je!
S pozdravi,
Danaja
Na isto temo
Prejšnji članek na to temo
Zidak ljubezni
