Venec -IX-

Iskal lepoto sem, ki sen jo krije v vrtovih spečih, kjer je domišljija edina spremljevalka, ki razkrija podobo, ki iz neder njenih klije. In ko se razbohoti in razlije v svetlobi sladki nočna melodija, še bolj škrlat čarobni me ovija, še bolj me plašč iz pravljic tkan prekrije. Sel črni dvigne se, pošast krilata, še preden čarna me je moč objela, odprla si samota moja vrata. Nikdar dovolj te duša ni preklela, kot blisk in grom v nevihti se igrata, svoj mračni spev si divje mi zapela.